Javorniki

V nedeljo sva se z Ano odpravila s kolesom na Javornike. Avtomobil sva pustila v Črnem vrhu pri DSO - včasih je to bil hotel. Nato sva se s kolesoma odpravila proti Javornikom. Prečila sva po severnem pobočju Javornikov ter klela slabo karto in še slabši opis poti, ko sva zagledala žičnico - delujočo, na kateri so sedeli ljudje in imeli pri sebi obešena kolesa - in povrhu vsega le ta žičnica pelje skoraj na vrh Javornika. Nič, plačava tistih 10 € in že se peljeva proti vrhu. Od zgornje postaje do koče pod vrhom je še 10 min obračanja pedal. Sam se odpravim še na vrh na razgledni stolp, od koder mi pogled seže od Jadrana do Triglava. Spustiva se po cesti ter prideva na cesto, ki pelje na Col. Od tam sledi še spust čez nekaj serpentin nazaj do avtomobila.

Borovn

Hja! Tole sicer ni bilo klasično soteskanje, vendar se mi zdi, da je Borovniški pekel le soteska, pa čeprav je bil v osnovi le krajši izlet. Pa vendar! Prijeten sprehod skozi prijetno hladno sotesko, polno poletnih vonjav, šumeče vode in zanimivih fotografskih motivov. Voda primerna za kopanje. Ko se usedeva v avtomobil, se nebo dokončno stemni in spusti prve kaplje tistega dne. Katere pa v presledkih ne ponehajo do poznega jutra naslednjega dne, ko mi močijo šipo na poti proti Vrhniki

Mudna Dol!

Slikovita soteska nad Rijeko, ki se je po dr. House -ovski diganozi, zakaj bojler Banane Bronsona pušča le, ko je prižgana topla voda, izkazal za odlično destinacijo za izživljanje s fotoaparatom ter mentalno sprostitev. Sicer slikovita soteska, skozi katero se sprehodimo do slikovitega grebena, nato pa se po njemu spustimo nazaj do izhodišča. Med hojo navzgor po sotesku občudujemo delo vode, ko pa se iz nje povzpemo na greben, se nam razproste pogled po Kvarnerju. Čudovita sprostitev za hladne poletne dni

Postdežurno spomladansko sonce!

Rodila se je sončna nedelja iz 24 urne dežurne službe. Po brihtanju v domači koplanici se z Ano odpraviva na izlet proti morju. Na Vrhniki se je že čutil vpliv morja. Avto parkirava na zgornjem parkirišču Črnokalskega plezališča. Pot naju je vodila po vrhu plezališča vse dokler proga ne seka stene. Od tu naprej je od prečenja proge le še slabo uro do ciljne antene. Pot nazaj sva ubrala kar čez plezališče do avtomobila. Zadovoljna od spomladanskega sonca sva se odpravila proti domu.

Če kdo misli, da je imeti trgovino v Stari Ljubljani enostavno, se moti. Komplikacije, povezane z dostopom do trgovine, logistika, itd. zadevo skrajno otežujejo. Po zadnjih sončnih žarkih se odpravim v Dardaja, da bi snel tablo in jo obnovil. Mali velikanček se je na eni strani že odlepil, izgubil nekaj črk. Zato je bilo potrebno tablo obnoviti in jo bolje zaščititi pred neugodnimi vremenskimi vpliv. Že samo snemanje table je pravi mali plezalni dosežek, lojtra na krivi podlagi ni ravno vzpodbudna vaba za plezanje. K sreči je prvi del akcije potekal brze težav, če odštejemo zlobno žival na štirih kolesih, ki mi je odpeljala mojega rdečega kljuseta. Po zapletih so se Dardajeve table le pojavile v podsmreški kleti, kjer so bile izposatavljene obdelovanju z nohti, brusnemu papirju in čopiču ter lahku. Nato so se preselile nazaj na prvotno mesto, kjer smo iz prejšne šole parkirali popolnoma pravilno, zopet se povzpenjali po krivih pločnikih Stare Ljubljane in si na koncu zadovoljno segli v roko.

Epska tura!

Iz Pokljuke čez Debelo peč v Radovno. No, lahko bi se reklo tudi odkrivanje še neodkritih pokljuških distanc. Namreč, vse je šlo gladko, dokler nismo prišli do vrha Debele peči. Tam pa se je začelo. Najprej spust po južne pobočju Debele peči v gozd. Nato dooolgo prečenje gozdov vse do Kleka. Med potjo smo odkrivali nove in nove razdalje Pokljuke. Na Kleku je sledila slavna ponovitev "Jackass -a" ali smučanje iz strehe. Zatem še malo gore dole, dokler se prava smuka ni končno začela. Navzdol - po strugi, cesti in med zasneženimi štori. Naravnost epskih distanc in zadovljstva.

Nedeljska bluzenja - Vremščica!

Nedelja! Prva nedelja po mesecu dni, ko sem se utegnil naspati. Zunaj oblačno, notri toplo in prijetno. Pa vendar nama z Ano notranje udobje ni dalo zadosti miru, da se ne bi podala na krajši izlet. Usedeva se v avto in odpeljeva proti Primorski. Po vedno bolj "zmatrani" cesti se pripeljeva do začetka grebena, od koder se odpraviva peš proti vrhu Vremščice. Obadva, rahlo glavobolna in zadeta od analgetikov. Na poti se večkrat ustaviva za fotoseanse, pa tudi živali v poskusu nama ne dajo miru. Iz vrha se je sicer videlo morje, pa vendar žal le v meglicah. Nič zato. Doma naju čaka topla kad in mehka postelja.