OFF Days

Javorniki

2009-09-05T00:27:00.000-07:00

V nedeljo sva se z Ano odpravila s kolesom na Javornike. Avtomobil sva pustila v Črnem vrhu pri DSO - včasih je to bil hotel. Nato sva se s kolesoma odpravila proti Javornikom. Prečila sva po severnem pobočju Javornikov ter klela slabo karto in še slabši opis poti, ko sva zagledala žičnico - delujočo, na kateri so sedeli ljudje in imeli pri sebi obešena kolesa - in povrhu vsega le ta žičnica pelje skoraj na vrh Javornika. Nič, plačava tistih 10 € in že se peljeva proti vrhu. Od zgornje postaje do koče pod vrhom je še 10 min obračanja pedal. Sam se odpravim še na vrh na razgledni stolp, od koder mi pogled seže od Jadrana do Triglava. Spustiva se po cesti ter prideva na cesto, ki pelje na Col. Od tam sledi še spust čez nekaj serpentin nazaj do avtomobila.

Borovn

2009-06-27T11:33:00.001-07:00

Hja! Tole sicer ni bilo klasično soteskanje, vendar se mi zdi, da je Borovniški pekel le soteska, pa čeprav je bil v osnovi le krajši izlet. Pa vendar! Prijeten sprehod skozi prijetno hladno sotesko, polno poletnih vonjav, šumeče vode in zanimivih fotografskih motivov. Voda primerna za kopanje. Ko se usedeva v avtomobil, se nebo dokončno stemni in spusti prve kaplje tistega dne. Katere pa v presledkih ne ponehajo do poznega jutra naslednjega dne, ko mi močijo šipo na poti proti Vrhniki

Mudna Dol!

2009-06-27T09:14:00.000-07:00

Slikovita soteska nad Rijeko, ki se je po dr. House -ovski diganozi, zakaj bojler Banane Bronsona pušča le, ko je prižgana topla voda, izkazal za odlično destinacijo za izživljanje s fotoaparatom ter mentalno sprostitev. Sicer slikovita soteska, skozi katero se sprehodimo do slikovitega grebena, nato pa se po njemu spustimo nazaj do izhodišča. Med hojo navzgor po sotesku občudujemo delo vode, ko pa se iz nje povzpemo na greben, se nam razproste pogled po Kvarnerju. Čudovita sprostitev za hladne poletne dni

Postdežurno spomladansko sonce!

2009-04-11T14:36:00.000-07:00

Rodila se je sončna nedelja iz 24 urne dežurne službe. Po brihtanju v domači koplanici se z Ano odpraviva na izlet proti morju. Na Vrhniki se je že čutil vpliv morja. Avto parkirava na zgornjem parkirišču Črnokalskega plezališča. Pot naju je vodila po vrhu plezališča vse dokler proga ne seka stene. Od tu naprej je od prečenja proge le še slabo uro do ciljne antene. Pot nazaj sva ubrala kar čez plezališče do avtomobila. Zadovoljna od spomladanskega sonca sva se odpravila proti domu.

2009-03-08T00:55:00.000-08:00

Če kdo misli, da je imeti trgovino v Stari Ljubljani enostavno, se moti. Komplikacije, povezane z dostopom do trgovine, logistika, itd. zadevo skrajno otežujejo. Po zadnjih sončnih žarkih se odpravim v Dardaja, da bi snel tablo in jo obnovil. Mali velikanček se je na eni strani že odlepil, izgubil nekaj črk. Zato je bilo potrebno tablo obnoviti in jo bolje zaščititi pred neugodnimi vremenskimi vpliv. Že samo snemanje table je pravi mali plezalni dosežek, lojtra na krivi podlagi ni ravno vzpodbudna vaba za plezanje. K sreči je prvi del akcije potekal brze težav, če odštejemo zlobno žival na štirih kolesih, ki mi je odpeljala mojega rdečega kljuseta. Po zapletih so se Dardajeve table le pojavile v podsmreški kleti, kjer so bile izposatavljene obdelovanju z nohti, brusnemu papirju in čopiču ter lahku. Nato so se preselile nazaj na prvotno mesto, kjer smo iz prejšne šole parkirali popolnoma pravilno, zopet se povzpenjali po krivih pločnikih Stare Ljubljane in si na koncu zadovoljno segli v roko.

2009-02-28T15:03:00.000-08:00

Epska tura!

Iz Pokljuke čez Debelo peč v Radovno. No, lahko bi se reklo tudi odkrivanje še neodkritih pokljuških distanc. Namreč, vse je šlo gladko, dokler nismo prišli do vrha Debele peči. Tam pa se je začelo. Najprej spust po južne pobočju Debele peči v gozd. Nato dooolgo prečenje gozdov vse do Kleka. Med potjo smo odkrivali nove in nove razdalje Pokljuke. Na Kleku je sledila slavna ponovitev "Jackass -a" ali smučanje iz strehe. Zatem še malo gore dole, dokler se prava smuka ni končno začela. Navzdol - po strugi, cesti in med zasneženimi štori. Naravnost epskih distanc in zadovljstva.

Nedeljska bluzenja - Vremščica!

2009-02-22T17:01:00.000-08:00

Nedelja! Prva nedelja po mesecu dni, ko sem se utegnil naspati. Zunaj oblačno, notri toplo in prijetno. Pa vendar nama z Ano notranje udobje ni dalo zadosti miru, da se ne bi podala na krajši izlet. Usedeva se v avto in odpeljeva proti Primorski. Po vedno bolj "zmatrani" cesti se pripeljeva do začetka grebena, od koder se odpraviva peš proti vrhu Vremščice. Obadva, rahlo glavobolna in zadeta od analgetikov. Na poti se večkrat ustaviva za fotoseanse, pa tudi živali v poskusu nama ne dajo miru. Iz vrha se je sicer videlo morje, pa vendar žal le v meglicah. Nič zato. Doma naju čaka topla kad in mehka postelja.

Kratek oddih - končno prvi pravi dopust, če se temu lahko tako reče :)

2008-12-29T11:41:00.000-08:00

Za nama je težko leto. Strokovni izpit, pa izpiti na faksu, pa IPP, pa nastop nove službe, pa kardio raziskovalna, pa IGEM, pa .......... Časa ni bilo. Ne zase, ne za naju. Seveda rezultati niso izostali. Pa vendar na koncu vedno ostaneš sam - izmučen, izčrpan, željan oddiha in časa zase ter za partnerja.
Zato sva se odločila za kratek oddih, v katerem ne bova čisto nič razmišljala. Drugi bodo za naju. In odločila sva se Turčijo - all inclusive 5*.
Na popolnoma nabasan avion smo brez se posedli brez sedežnega reda. Dehidrirane, utrujene, zaspane nas je pozdravil ob 2h zjutraj vonj po kurah v hotelu. Problem dehidracije je reševal lokalni trgovec. Vendar le za izkušene. Po prepotrebnem spancu sva si sposdila avtomobil. V hotelu sva našla še par najinih let in ekipa za prvo pustolovščino je bila nared. Zjutraj ob 8h smo se odpravili dogodivščinam naproti. Najprej smo se z žičnico povzpeli na Tehtali. Razgled je bil fantastičen. Nato smo nadaljevali pot proti Phaselis, čudovitim rimskim izkopaninam. Morje je kar vabilo na kopanje. Škoda le, da smo kopalke pozabili v hotelu. Nato nas je cesta vodila vse do Myre, kjer smo si ogledali Demre in Miklavževo cerkev. Nato smo po kosilu šli nazaj proti hotelu. Ob ravno pravem času smo prispeli do Cirali. Večni ogenj je večen. Za konec smo se zapeljali še v Kemer.
Naslednji dan smo se odpeljali proti termam v okolici Ayfona. Ker nas terme niso ravno prepričale, smo se odpravili v kraj Ayfon. Prisnost domačinov nas je bolj prepričala kot zlagana prijaznost hotelirjev. Nič zato. Zjutraj nas je pričkal pokvarjen avtobus. Po hitrem popravilu domačih mojstrov smo že drveli proti tovarni preprog. Kjer so nam poleg kosila ponudili še preprogo za 50 000 €. haha!
Po kosilu smo nadaljevali pot proti Antalyi. V hotelu so izkoristili prihod turistov in nas po ugodnih cenah zmasirali. Sledil je še ogled slapu - reka pada preko 50 m visokih pečin v morje. Ker se ponoči vidi bolj slabo, sva ogled ponovila zjutraj. Pota so nas odpeljala v t.i. zlatarsko delavnico, kjer ti naj bi prodali pristno turško zlato po švicarskih cenah. Ogled je bil zaklučen v 5 min. Podobno usodo je doživela tudi t.i. usnjarna. Namesto tega je naše lire dobil lokalni trgovec z lončevino. Zatem so nas za 2 uri spustili v Antalyi. Po ogledu starega mestnega jedra nas je pričakalo novo razočaranje - pol manjši avtobus. K sreči pot do hotela ni bila dolga. In hotel je bil vreden našega obiska. Končno hotel kot se spodobi. Le da bi si lahko v svoj grb dodali še luster klemo :) - ali čaja-čaja electronics podružnica je tu napeljevala elektriko. Vendar to ni motilu velikega duha, da ne bi uživala v zadnjih dneh miru. Odpravili smo se še v Side - staro rimsko mesto. Vredno ogleda.
Naslednji dan nas je transfer odpeljal nazaj na letališče. Turčijo smo zapustili z mešanimi občutkimi - prijetnimi do nje in njenih prebivalcev, a slabimi do agencije "give mi mani." Anyway, zagotovo se bova še vrnila, vendar ne s pomočjo te agencije.

Mrežice

2008-12-29T10:13:00.000-08:00

V petek sva se z Ano odpravila na turni smuk na Mrežice. Kmalu po cestninski postaji Torovo se je nebo razprlo in sonce je pokukalo na plano. V Zg. Gorjah se je začela snežna odeja, ki se je debelila vsak meter vzpona ter privabljala zadovoljne nasmešeke. Na parkirišču pod Blejsko kočo sva našla znani avtomobil - rumenega kanarčka. Zastavila sva navkreber. Gozd, zalit s snegom je izvabljal pesem zadovoljstva iz srca, ki je odmevala po zasneženi Pokljuki. Sonček naju je grel celo pot. V blejski koči sva si privoščila postanek ob vročem čaju. Nato sva zopet nadaljevala proti belemu vrhu, ki naju je privabljal izza ozadja. Ana zopet ni imela sreče. Na vrh je morala zadnjih mnogo nekaj višinskih metrov premagovati brez smučk. Iz Mrežic se je razkril razgled po Triglavskem pogorju. Smuka je bila edinstvena - skoraj do dna. Prašina! Le v spodnjem delu gozda, takorekoč zadnjih 200m nad izhodiščem je smučarska podlaga postala trda. Kar pa ni spremenilo splošnega vtisa. Fantastično. Na poti navzdol sva srečala še Mojco, Jako in Alenko - reunion na Mrežicah. Ana se je odločila še za surfanje za avtomobilom po zasneženi cesti do glavne ceste :)

Mrežice

2008-12-26T17:42:00.000-08:00

Rob nad Ajdovščino

2008-10-26T10:30:00.000-07:00

Po dolgem času sem zopet videl Poveljnika Piškodolfa. Prijetno ga je bilo videti po dolgi odsotnosti na Norveški. Naš prvotni plan je bil Nanos. Kateri pa nas je prepričal v nasprotno tisti trenutek, ko smo zapeljali na parkiršče pod njim. Pot smo nadaljevali v Ajdovščino, od koder smo se dvignili na Col in od tam nadaljevali peš na Rob nad Ajdovščino. Ves čas poti so nas spremljali vojaški objekti/jarki. Ves čas hoje po Robu nas je grelo prijetno jesensko sonce. Pot smo zaokrožili po cesti nazaj do avtomobila. In od tam preko Trnovskega pragozda nazaj v Ljubljano.

Ratitovec Xpress

2008-10-19T13:46:00.000-07:00

Bila je lepa sončna nedelja in že kar pozna ura, ko sva pogledala izpod odeje. A nič zato. Sonce naju kliče :)
Odpraviva se na Ratitovec. Na Prtovču ubereva levo variangto. Lepo po sončuku proti vrhu. Na vrhu izveva, da ima najina prijateljica Živa baletni nastop taisti večer. Zato odhitiva navzdol. A naglica se ni izkazalo za modro odločitev, saj si je Ana poškodovala gleženj. A nič zato. Končo sva bila zopet na soncu, ven iz betonskih zidov.
Predstava zvečer je bila čudovita. Lep zaključek dneva.

Slivnica - čarovniški hrib!

2008-10-12T13:53:00.000-07:00

Še ena sončna nedelja. Katero pa smo po novi stari navadi prespali oz. oddelali svoj dolg kemijskemu inštitutu :) Anyway, za Ano se odpraviva na Slivnico. Po mili prošnji njene mame se nama pridruži še ona. Ko pride iz sobe, oblečena v popolno Milo & warmpeace opremo, me zapustijo še zadnji dvomi.
Pot začnemo v centru Cerkinice. Na vrhu se Biserka odkupi z dobrim kosilom. In naju tako popolnoma prepriča.

Lubnik

2008-09-30T11:22:00.000-07:00

Bila je nedelja. In klic kemijskega inštituta ne izgine. Po dolgem jutru se odpraviva v Škofjo Loko in od tam naprej na Lubnik. Da vsaj malo pozabiva na vsakodnevne skrbi in zadihava sončne žarke. Na vrhu se predava toploti sonca in svežemu zraku, ki diši po jeseni. Vendar kaj prekmalu sestopiva ins e odpraviva nazaj v kemijski inštitut. od koder iz Havajev opazujem Kolezijo, Krim in Trnovo, čas mi pa krajša pogumni Janez s svojo Urško, katera je združila ljubezen do hribov in ju povedla v zakon.

Basta!

Porezen

2008-09-07T11:46:00.000-07:00

Zadnji dan najinega oddiha v Bohinju sva se odpravila, z namenom da izogneva zastojem na gorenjski "avtocesti", na Porezen, nato pa preko Škofje Loke v Ljubljano. Vreme nama tudi ta dan ni bilo ravno naklonjeno. Oblaki, pomešani s sončnimi žarki. A nič zato. Na izhodišču naju pričaka "tradicionalni" roj muh, ki se takoj zažene v notranjost avtomobila. Sledi vzpon preko gozda, iz mene teče švic, saj je zelo soparno. Na vrhu na žalost pogled do morja ni bil mogoč. Cena skodelice čaja pa je enaka kot v centru Ljubljane. Med spustom se zapodiva v neskončna polja malin. Med potjo navzdol srečava štiri mladce s krampi in iskalniki za kovine. Prva svetovna vojna še ni zaključena. Vse do Ljubljane preganjava muhe iz avtomobila.

Gamsov prehod!

2008-08-30T11:37:00.000-07:00

S kolesi se odpraviva raziskovati Jelovico. Najino pot začneva v Bohinjski Bistrici, kjer naju čaka doooolg vzpon. Vreme je bilo oblačno sončno. Po 20 km klanca navzgor sledijo 3 km navzodl. Nato pa levo čez gozd po vedno slabši gozdni stezici do gamsovega prehoda. Zadnje metre sva prehodila. Pokaže se razgled nad dolino Save Bohinjke. Voda, proga in cesta. Kaj boljšega nama vreme žal ne omogoča. Sledijo 3 km vzpona, pa ravno ko sva že tako težko pričakovala tistih 20 km spusta :) Spust je na začetku zelo položen in zahteva veliko dodatnega poganjanja, k sreči pa se klanec kasneje oddolži z 12 % naklona, kjer števca pokažeta 70 km/h. Skorajda spust do vhodnih vrat.
Žal nama je bilo le za vreme, a tudi oblaki imajo svoje prednosti, vsaj vroče ni bilo pretirano.

Lost!

2008-08-17T12:22:00.000-07:00

Bila je vremenska napoved: v nedeljo bo sončno. In da se izogneva vročini, se z Lukom odpraviva kolesarit čez Snežiške gozdove. Smola pa taka. Bilo je oblačno, malo je zeblo. Pa še kakšna kaplja je padla iz neba. No, velikega duha to ne moti. V Jablanici se usedeva na kolesi z namenom, da doseževa Peklenski vrh. Po 30 km klanca doseževa Sviščake, kjer nama dež ubije nadaljno željo po iskanju Peklenskega vrha. Namesto tega se odločiva za "rajdanje" po gozdarskih kolovozih. Odločitev se izkaže prav tako za napačno. Ker je gozdarskih steza mnogo več kot v atlasu takratne še socialistične republike Slovenije, smisel za orientacijo izgubi svoj pravi pomen. Preko vej, smrečja in kamnov se prebijeva nazaj na glavno cesto Sviščaki - Ilirska bistrica. Po 100 metrih zagledava opevano križišče, od katrega naj bi potekal spust po mulatjeri kategorije: Saj ni res, pa je! Smola pa taka. Tudi tu so stezice izgubile svoj pravi pomen. Vse vodijo v napačno smer. Zato po debeli uri iskanja in pranja na dežju sprejmeva direktivo, da se spustiva po glavni cesti nazaj v Ilirsko bistrico. Ko zapustiva prej omenjeni kraj, se iz neba usuje ploha. Katera naju pere vse dokler se ne odpeljeva proti domu.

Kratko in jedrnato - hitra in učinkovita nedeljska misija!

2008-08-07T11:17:00.001-07:00

Kot je omenjeno že v naslovu.
Z soborcem Dolfom sva se v nedeljo odpravila v sotesko Jereke. Misija je bila jasna. Poslikati Jereko. Zato sva si nadela neoprene, skrila vanje najine obline, ki so nastale kot posledica prijetnega zakonskega življenja ter nato se podala v sotesko. Vedno znova naju mučijo vprašanja, kot so: kaj če bi raje naslednjič igrala šah. Toliko ene opreme. Tam imaš samo šahovnico. Hehe, šalo na stran.
Soteska naju je presenetila že ob vhodu. Namesto znanih sluzavih skal so bile bele. Zgodba se je samo nadaljevala. Soteska je bila zradi preteklih neurij popolnoma ščiščena. Kot da bi jo kdo prebelil. Le na žalost so bili tolmuni polni peska in se ni dalo skakati.
Misijo sva opravila, mislim da zelo dobro. Slike so tu.

Piše pa se že nova zgodba.

Mrzli Potok

2008-07-08T09:52:00.000-07:00

Naj raje slike govorijo ali pa še raje, oglejte si ga kar sami.
Divji, nedotaknjen kanjon Mrzlega potoka. Vsakič, ko si na vrhu novega spusta, imaš občutek, da se pod tabo odpira Jurassic park - ogromna drevesa, poraščena z mahom. Iz njih se spuščajo ovijalke. Po bregovih raste praprot. Čas se je tu ustavil.
Spust po njej je boljši kot v kateremkoli aqualandu. Kar naprej se izmenjujejo mali tulmunčki, v katerih te voda obrne za 360 stopinj, nato pa nadaljuješ pot, tobogani in skoki.
Spusti preko slapov so naravnost impresivni. Ali se spuščaš v zaprt tolmun, nad katerim se dvgajo mogočne stene, ali pa v novo "ogrado" Jurassic parka. Naravnost fascinantno. Neponovljiv čudež narave, katerega skiva mala Slovenija.
Kot sem omenil že na začetku - vreden ogleda, pa tudi energije, ko se prebijaš skozenj. 6 ur nepretrgoma si v vodi, vlečeš vrv ali pa se pripravljaš na spust. Za konec pa še dobre pol ure prebijanja skozi gozd, kamor občasno stopi le noga "kanjonerja".
Pa vendar pozor, lepota lahko prehitro zavede, da človek naredi neumnost, zato previdno.

Koča strica Marloborota!

2008-06-29T14:06:00.001-07:00

Še en dan po nočni, ko ne vem, kje se me drži glava. Draga se ima zopet za učiti. Jaz pa, da izkoristim sonce, skočim na kolo in hop na Katarino, ki je znano izhodišče za moje spuste. Najprej mimo zarjavelega avtomobila, nato po že znanem prijetnem spustu do gozdne ceste, kjer pa me premami želja po novem. Zberem nove moči in se poženem po cesti navzgor. Po dobrem kilometru se pot prevesi navzdol in se zoži na širino peš poti, pa še ta je zaraščena z rstlinjem. Višinski metri padajo kot za stavo, jaz pa pazim, da mi ne odpade glava pri prevrnjenih hlodih čez pot. Kar naenkrat pa se pot konča in pred mano se pojavi razpadla koče, na kateri je simbol vsem poznanega Marlboro man-a.
Zatem se priključim nazaj na cesto Polhovgradec - Ljubljana pri gostilni Kramarjev hram. Od tu je le še nekaj kilometrov do doma.

Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo .....

2008-06-26T04:57:00.000-07:00

.... je bilo naslov osnovnega projekta, ki se je zgodil leta nazaj. Andraž, Rokov bratranec, Rok in jaz smo se odpravili preveslat zgornji tok reke Save. Zaradi tehničnih težav smo preveslali namesto do Kranja vse do Tacna.
In logično nadaljevanje prejšnega projekta je seveda preveslati tudi spodnji tok.
Zato smo se za dan državnosti (v čast republiki Sloveniji :) odločili, da ga izpolnimo. Izpljuli smo iz Tacna, točke, kjer smo takrat "odnehali". Cilj je bila monumentalna železniška postaja v vasi Sava.
Po jutranjih logističnih zapletih parkiramo Rokmobil pred zgoraj omenjeno železniško postajo ter se zberemo v Tacnu - Rok & Rok, Petra, Ana in jaz.
Po začetnih dvomih uspešno izpljujemo. Prve strahove preženejo uspešno prevežene brzice. Reka nas prijetno preseneti, ker stalno teče in se ne ustavlja. Na poti nas vseskozi presenča fenomen kopalcev, ki se najraje naselijo pod cestne mostove - očitno ni boljšega, kot za praznik uživati mir in poslušati ropotajoč promet.
Ko je konec Ljubljane z okolico, izginejo tudi kopalci. Vsake toliko časa nam pot popestrijo brzice in različne najdbe, kot npr. avionček na daljinsko vodenje, katerega se odločimo odnesti domov ter nižje dol še žoga za odbojko. V srednjem delu poti se odločimo prepustiti toku. Čolna spnemo skupaj, da postaneta splav, mi se zleknemo in prepusitmo toku ter sončnim žarkom. Manjkal je samo še žar.
Čas je mineval hitro, pot pa je dobivala vedno bolj epske razsežnosti.
V Litiji nas je prišel pozdravit "sprejemni odbor" pijanih mladcev v čolnu.
Nato pa še zadnji kilometri do železniške postaje. Somornarji so postajali vedno bolj nervozni, saj nam je vsem že pošteno krulilo po želodcu, zadnji sendviči pa so minili že več kot 4 ure nazaj - želja po tistih čevapčičih je bila vedno močnejša.
Poiščemo primeren prostor za pristanek, stlačimo v Nissanan 5 ljudi z pripadajočo opremo, na streho pa 2 čolna z avionom vred.
Prepluli smo 48 km. Projekt največje slovenske reke je skoraj zaključen. Manjka le še razdalja Sava - Trbovlje. A pustimo si to za kdaj drugič. Da prehitro ne mine.

Čez Ljubljano, Orle in Golovec nazaj pozdravit poletje!

2008-06-23T03:33:00.000-07:00

V nedeljo sva se z Ano dobila klic - po telefonu :) Bil je mali gasilec Tim, ki je sporočil, da je gašenje vročine z sladoledom v brunarici v Sostrem. Meeting point je bila gostila Kovač. Od tam čez polje v brunarico na sladoled. Nato na šloganje h Berčičem in zatem končno zagrizeva v klanec na Orle. Ki se tudi tokrat izkaže za "dooolgega". V rahlem somraku čez Golovec po poteh okupirane Ljubljane in spust v center Ljubljane na vpogled mladine na pozdravu poletju. Proti prvotnim pričakovanjem je bila prireditev letos zelo kulturna. Hura za prireditelja, ki mu je očitno uspelo, da mladina letos ni mrtvo pijana ležala po tleh.

Za razliko od prejšnih let.
Sledilo je še eno gašenje vročine in nato nazaj v domačo garažo.

Idrijca, ki pa jo vsako leto podaljšajo!

2008-06-23T03:03:00.000-07:00

Stavek v podnaslovu je bil sklepni stavek mojega prijatelja Piškodolfa. Potem, ko smo izmučeni izstopili iz soteske:)
Ja če verjameš!
Ali pa če se staramo, je bila alternativa. Cebe je bila raje modro tiho. Samo nasmehnila se je ob vsem tem meditiranju dveh "starih" kozlov.
Kakorkoli že, ne glede na naše travme se je soteska zopet izkazala za eno lepših sotesk pri nas.
Ko po dobre pol ure švicanja v neoprenu začneš skakati v tomfe, se vprašaš, ali je to sploh mogoče. Nato nadaljuješ pot do Idrijskih Klavž po zeleni Idrijci. Tam se začne drugačno soteskanje. Klanje čez drseče kamne te nagradi z abzajli, skakanjem v tolmune in toboganom. Temu spet sledi "drsanje" skozi reko,le da je daleč od kakršnega koli fizičnega užitka. Le psihološki. Med tem seveda sledijo posamezni cukrčki v smislu plavanja skozi tolmune, razglabljanje o življenju lista, ....
Ko se končno prebiješ do male elektrarne skozi drseče kamne, te sicer čaka še slaba ura hoje navzgor, za katero pa je k sreči javil komandos Lovro, da jo opravi kar sam. Čakajoč na prevoz na toplem betonu ob zahajojočem soncu v objemu ljubljene osebe in šumenju vode z okusom lastnega zadovoljstva ......... življenje je lepo, pa čeprav se nam včasih ravno ne zdi vsaki dan tako, ampak dokler lahko hodiš po lastnih nogah in misliš z lastno glavo, se moraš le malo potruditi in bo.

Blatna fura!

2008-06-15T11:49:00.000-07:00

Bil je lep dan, sončen dan!
In rodila se je želja po odkrivanju novih poti. Odpedalim na Toško čelo, zavijem za gostilno levo do Lovske koče, nato pa za vilo desno navzdol! Kolovoz se spreminja v vedno bolj blatno kopel.
Pravijo, da je blato zdravo za kožo, tako da se ga ne branim. Niti kolo se ga ne. Fura se konča pri izhodu novega tunela gorenjska avtocesta - ljubljanska obvoznica na koseški strani.
"usran", prešvican in zadovljen se odpeljem še v trgovino, kjer izzovem nemalo začudenih pogledov - ampak ja, kaj pa oni vedo. In nato domov, pod šlauh!

S Kono po medvednjih dolih!

2008-06-08T13:52:00.000-07:00

Danes so bili cilj gozdovi nad zahodnim delom ljubljanskega Barja. Po presenetljivo prijetnem 25 minutnem gonjenju po Tržaški cesti do Vrhnike. Tam se uspešno izgubim in se znajdem v vojaškem območju, kjer parkirajo Rolandi.

Nato se nekoliko kasneje zagrizem v medvedje strmine.

Pot me pelje čez minirano ozemlje - LP iz (nad) Vrhnike. Po 9 km klanca se pojavi Pokojišče - resnično je spokojno. Tu s pomočjo tretjega srečam dva lokalca na kolesih, od katerih je eden že videl tu medveda. Pospremita me kos poti. Čista divjina 25 km iz Ljubljane. Ni mostov, vodo je potrebno prečiti na elementaren način :)

Naše poti se ločijo. Lokalca se odpravita nazaj v Borovnico, jaz pa nadaljujem pot proti Rakitni. Nekaj kilometrov kasneje pridem na cesto spominov - toča forever!

Le da jo to pot gonim v nasprotno smer in brez toče.

Po 11 km se znajdem na vrhu končnega klanca navzdol. Kona zapoje do 75 km/h.

Še zadnji kilometri barja do doma.

.....

In banja polna blata.

Kolnbreinspitzen - konec maja je idealno za smučanje :)

2008-06-02T07:27:00.000-07:00

... res je!

Z Lukamobilom :) smo se odpravili v dolino Malte, ki se je zopet izkazala kot najboljša izbira za "poletni" turni smuk. Kljub (pozni) uri in čudnim pogledom Avstrijcev, ki so se ob uri našega prihoda že vračali iz Kolnbreinspitzen smo sepogumno odpravili proti vrhu. Med hojo navzgor smo si z veseljem ogledovali bele strmine in si v glavi predstavljali smuk navzdol. Vrhnji del se je izkazal za bolj strmega, kot je izgledal od spodaj. A kljub temu smo se nekoliko tresočih nog povzpeli na vrh. Nato pa smučke na noge in ............................... GERONIMO!

Sneg je bil ..... dober! Ne ravno zelo dober, ali pač!

Dolge bele vijuge, ki smo jih puščali za sabo so povedale vse! UŽITEK!

4 ure hoje navzgor in 20 min smuke - vredno znova in znova!

Nazaj na kolo!

2008-05-21T14:39:00.001-07:00

Kljub ne preveč prijaznemu vremenu sem se zopet podal - le kam drugam kot na Katarino :)
Moram!
Kolo kliče :)

Najprej po standardnem klancu na Topol, nato pa še na Sv. Jakoba, kjer se mi je odprl veličasten pogled na grozeče oblake nad gorenjsko regijo.

Od tu gasa navzdol ter na lovsko kočo nad Toškim Čelom. Zatem pa po pešpoti do Kurirčka. In zopet iskanje Klobuka (hrib!) Ven iz gozda sem prišel ves obtolčen in blaten nekje med Podutikom in Brdom :)

Še malo asfalta do domače garaže, kjer me je pričakala žena z kopalnim plaščem v roki - da ne bi slučajno "posvinjal" preveč - pobuda je prišla iz mojih ust.

Vroč tuš je še vedno najboljši!

Bilo je nujno!

2008-05-13T11:12:00.000-07:00

Nisem zdržal več. Namreč, kar je preveč je pač preveč. Cel vikend v službi, medtem ko je ostala klapa šla turno smučat. No go! Željno sem pogledoval čez okno in globoko v sebi si želel, da bi lahko bil z njimi in osvajal bele strmine.
No, nič ne de!
Danes imam pa jaz prosti dan, oni pa službo. HeHe!
Spokam stvari v avto in gasa - skoraj raj, si ti Gorenjska, bele gore in zelene reke! ....

Namenim se na Malo Mojstrovko. Snega je bilo več kot zadosti, vendar je bil težak, moker, .... Koga to zanima, samo da je sneg :)
Pot gor je bila kot hoja poleti - vroče, švicajoče, (naporno).
Žene me misel po smučanju!
Na vrhu se še zadnjil ozrem naokoli in Geronimo!

"Nove" smučke se zopet izkažejo za odlične!

Na dnu spoznam Mariborčane, ki so na poti iz meglenega Gardalanda prišli ogledat sončni Vršič.

Na poti nazaj se ustavim še pri kolegu v bolnišnici Jesenice; nato pa domov dragi cedit sline :) Hehehe!

Partizanen Banditen!

2008-05-11T20:43:00.000-07:00

.... je bojni klic dveh pogumnih partizanov - Lovrota in Daneta!

Nanj sem se spomnil, ko sem danes kolesaril po gozdovih med Topolom in Toškim čelom

Namreč, novo kolo kar kliče po avanturah!

Pred nočno službo se odločim še nekaj časa prebiti na soncu, zato se odpravim na kratko kolesarsko turo - najprej na Katarino. Od tod grem proti Toškemu čelu - klasično po cesti, a ne za dolgo. Zavijem desno proti Štancarju. Od tod naprej preko Velikega vrha čez gozd po peš potkah do Toškega čela. Tam zavijem desno za "kmetijo", ki ima spredaj razstavljeno kolo z rožicami. Nato pa - znajdi se sam. drvim čez temne gozdove po ozkih potkah in zamnemarjenih gozdnih cetah, dokler se ne znajdem pred hišo - usred ništa - malo je scarry feeling - na njej pa piše, da se je leta 1940 v njej sestajala KP Slovenije -no lokacije je kar prava.
Sledim cesti in se znajdem na asfaltu, ki me popelje proti domu!

Prvomajske počitnice na lastni pogon!

2008-05-05T07:47:00.000-07:00

... ali od Ljubljane do Savudrije s kolesi na baletno predstavo v Portorožu!

Bil je 30. april. Konec nočne. Ko se zbudim, ugotovim, da me čaka še dela ogromno. Še posebej koliko ene krame za 4 dni moraš zbasati v 30 literski nahrbtnik. Ni problema, razen naslednji dan,

ko ugotoviš, da dežuje namesto da bi sijalo sonce.
No, dež ne bo zmotil velikega duha.
Z Ano počakava na modro luknjo na nebu, zajahava najina "konjička" in gasa proti morju. Prvi dež naju je začel vzpodbujati že, ko sva grizla prvi kilometer klanca proti Rakitni. Kaj kmalu so se zjasnila vremena in postalo je celo prijetno toplo - toliko, da sva se že osušila in ogrela.

No!
Grmenje nad Krimom je upravičilo svoj sloves. Sonček se je spremenil v dež, ki naju je pridno zalival vse do konca Cerkinice. Na Rakitni, kjer so naju čakali še zadnji km klanca, se je dežž ko se je pot prevesila navzdol se je toča nadaljevala. Vsak klanec navzdol je bil bolj zalit z točo. V Postojni, kjer je bila najina prva postaja, je naju pričakal prijatelj Matjaž s svojo zaročenko Janjo, ki sta nju nahranila, umila in posušila. Zjutraj so se vremena zjasnila.

Pot sva nadljeval preko Pivke, Divače do Kozine. Od tam pa vse do Hrastovlj, kjer sva si ogledala znameniti mrtvaški ples. Nato sva zopet pognala pedalav klanec. Zadnji resen vzpon je bil na kubejska vrata - da ti odtrga pedala. Na vrhu klanca se nama je pridružil prijatelj Remi in naju pospremil da slovensko hrvaške meje. Tu sva se pognala v zadnji resen klanec tistega dne. SLedil je spust do Savudrije. Gostiteljjica Tina, mama od malega pogumnega gasilca Tima je pristavila lonce in počitek se je začel. Naslednji dan nama noge niso dale miru. odkolesarila sva pot od Savudrije do Umaga in nazaj - prijetno kolesarjenje ob obali po urejenem terenu. Ustavila sva se na sladoledu in seveda obveznem kopanju. Čisti užitek! Zvečer sva si šla ogledat baletno predstavo Žive - Anine prijateljice in njenih baletnih kolegic v portoroški avditorij.

Sledila je "zakuska" v Alayi?!.

Zadnji dan so se zopet zavrtela pedala - to pot le 50 km do Kopra po "špuri" od stare proge med Trstom in Porečem. Sledila je brzi vožnja s vlakom do Ljubljane, ki je kljub 4 postankom trajala le 2,5h. Zatem sva si napolnila želodce v Azurju in zasluženo odkolesarila zadnjih 10 km v posteljo.

Odklop total! Prijetna preizkušnja!

ŠE! ŠE! ŠE! ŠE! ŠE! ŠE! ŠE! ŠE!

I want to ride my bicycle, I want to ride my bike

2008-04-26T22:52:00.000-07:00

.... sem reku!

Potem ko sem se po nočni stuširal, šel v trgovino webcompany in si uresničil sedem let trajajočo željo - kupil sem si novo gorsko kolo - yessssssssssssss!

Nato sva z ženo zajahala kolesi in se podala na Katarino preko Toškega Čela, od tam pa navzdol, to pot po OFF Road varianti! Draga me je sicer nekoliko klela, ampak ja, MOJA nova KONA je zakon!

Kako, se bo izkazalo nekaj dni kasneje, ko se bova s kolesoma odpravila proti morju!
In uspešno prevozila cca. 270 km čez drn in strm!

Še pred Smučkami, pa morje in pedala!

2008-04-07T03:12:00.000-07:00

Bila je noč, dolga kot ponedeljek. Bila je noč, dolga od ponedeljka do torka zjutraj. Ponoči smo doživeli spet nekaj lepih primerkov naše civilizacije. Pijani petnajsletnici s 1,3 promila. In starši, ki niso izgledali neizobraženi in neurejeni, so se ob tem kar zadovoljno smejali.
Neka gospa je dobila zadnjo dozo morfija...................

Pustimo sedaj službo. Saj je samo služba, tako kot vse ostale!?

Ob 8h zjutraj se vsedem v avto, prva druga tretja .... Že sva z Ano na avtocesti in gasa .... na Morje. Voda, sonce, zrak, svoboda - midva, skupaj, sama, brez ostalih. Spet samo MIDVA!

Po avtocesti na Dolenjsko so naju čakali klanci in ovinki čez Belo Krajino in gorski kotar. Do nove avtoceste do Splita. Tam se je sprva zdelo, da bova imela zimo. Očitno sva se zmotila. Kaj kmalu sva namreč zimo gledala le še v retrovizorju. Opozorilni monitorji nad avtcesto pa so z vsakim prevoženim kilometrom napovedovali vse več toplote. 350 km avtoceste za 20€. Sledila je običajna zmeda v pristanišču v Splitu. Zatem pa Sunćani Hvar.

Kar smejalo se nama je, ko sva stopila ven iz avtomobila na Hvaru pred apartmani Šime. Možakar naju je prijazno sprejl, sicer nekoliko začuden, kako da se odločava za obisk v takem letnem času, hkrati pa hvaležen, da sva prišla. Mrtva sva se zgrudila v posteljo. Jaz še nekoliko bolj kot Ana.

Zjutraj pa na kolo. Opravila sva se prekolesarit jugozahodni del otoka. Najina pot se je začela v trajektni luki Stari Grad. Zatem sva se po novi cesti peljala do mesta Hvar. Od tam sva šla nazaj v Brusje, sledil je spust nazaj v trajektno luko. Skupaj 30 km, sončno, lepo.

Naslednji dan se je vreme spremenilo v oblačno, zato sva se odločila za izlet na Sv. Nikolo. Vrh nad Sv. Nediljo. Med potjo so naju spremljali najprej vinogradi, na vrhu pa ostanki požara na Hvaru. Pihalo je, vendar pa brez pravega mraza.

Sledil je še en kolesarski dan. Obiskala sva Stari Grad, Jelso in okolišnje kraje. Vreme je bilo spet sončno, brez oblačka in toplo. Naredila sva zopet 30 km. Ker je Anin oče zavzet letalec, nisva si mogla kaj, da ne bi obiskala tudi lokalnega letališča.

Predzadnji dan sva se odpravila v sućuraj. To je izlet, pri katerem je najprej 25 km klanca navzdol. In če hočeš priti nazaj do avtomobila, moraš taisto razdaljo prekolesariti tudi navzgor :) Med potjo so naju spremljali čudoviti razgledi na okolišnje otoke, Velebit, ..... Sonce je toliko razgrelo ozračje, da sva se lahko celo spravila v kratke hlače. 50 km klanca. Ana se je izkazala tako, da je dobila vzdevek Lance (Po Lance Armstrongu :)

Zadnji dan je imel grenak priokus slovesa. Nažalost mora biti vsega enkrat konec. Da ostane še za naslednjič. Zaradi premaknjene ure sva skoraj zamudila trajekt. To se dogaja tudi najboljšim. Na trajektu me je Ana seznanila s delom njene preteklosti. In mogoče tako rešila neko drugo Ano. Sicer pa. Hvar je prekolesarjen, odklop je bil pravi. Sedaj pa nazaj v akcijo :)

Življenje čaka! Midva sva postala še bolj midva. Ana se je spremenila nazaj v Ano. Jaz pa ostajam še vedno jaz. Skupaj pa sva midva - družina Lasič.

Don`t burn the day away!

Back to skies!

2008-04-06T13:57:00.001-07:00

Oh ne, spet vstati navsezgodaj zjutraj, še prej kot za službo!

Z Ano se na hitro pripraviva za odhod. Njenim staršem sva obljubila, da jih zapeljeva do Hale Tivoli predenj greva turnosmučarskemu podvigu naproti. Odhod je bil napovedan za pol sedmo. No, pričakovano smo odhod prestavili za petnajst minut. Nič ne de!

Nato zbudiva Keka, ga peljeva na sprehod in zatem se odpraviva belim strminam naproti.

Po dveh urah ovinkov se uspešno pripeljeva do Sella -e Nevea -e. Znani mrzli dol Selle naju ne odvrne, da se ne podava belim vršacom naproti.
tehnike uporabe turne opreme semNajprej naju gondola potegne slabih 1000 m višje, kjer si Ana prvič natakne "nove turne smuči" na noge. Zatem pa gasa v hrib. Že po 100 m "hoje" jo preseneti prva strmina - glede spoznavanja se odločil za njeno metodo => skok v vodo in plavaj :) No, slišal sem marsikatero žaltavo na moj račun in zavedal sem se, da bom to kaj kmalu še obžaloval :) (Oglejte si blog še v ponedeljek).
Ampak, izkazala se ni za napačno. Gospa Lasič je zelo kmalu rezala sled proti vrhu.

Ampak do cilja sva se prebila. Tam sva izkoristila "photo opportunity" ter nato najuriš navzdol.

Geronimo in FREERAJDA!

Čisti užitek vse do podna. Tudi žena se ni pritoževala. Tudi sama je uživala v smuki.
Rezultati so bili očitni - glej slike, okus pa začinjen. SNEG, SONCE, SVOBODA!

Ostale slike lahko vidite tu

Polhovgrajska Grmada

2008-02-21T17:28:00.001-08:00

V sili hudič muhe žre! Velja stari rek. Ker cele dneve preživim v zaprtih prostorih, sem v nedeljo popoldan popokal še Ano in sva jo mahnila na polhovgrajsko grmado. Bilo je lepo, bil je sonce, bil je zrak, bila je svoboda, zraka, sonca, razlgeda. Cele dneve namreč gledam stene. Pa naj je bilo to v Daradaju, novi "podružnici" sedaj že legendarne Kibube, ali pa na IPP. K sreči imamo vsaj razgled na jamo, kjer štemajo bagerji luknjo. Kako se človek nauči ceniti ta čas, ki ga ima, ko ga si ga mora enkrat na silo vzeti. Ko nimaš več prostih vikendov, prostih sobot, nedelj, praznikov. Samo obrat.

Sicer pa sem konec koncev še vedno hvaležen Bogu, da lahko pridem na polhovgrajsko grmado s lastnimi nogami in da pri tem še vedno "trezno" mislim s lastno glavo. Hvala Bogu!

Najino prvo poročno potovanje!

2008-02-10T14:06:00.000-08:00

Najino "prvo poročno potovanje"!

Bil je dan po najini poroki. Bila sva utrujena, spat sva šla ob 3h ponoči. In ura je zvonila ob 8h! Počasi sva se skobacala iz postelje, prvič v žilvjenju sem lahko "uradno" rekel: "Dobro jutro, žena, ljubezen mojega življenja!" Nazaj sem dobil odgovor: "Oh, moj MROŽ!"
Ko mi je zadišala jutranja kava, sem se počasi uvedel v nov dan, šel pripravit avto. Medtem se je od nekje prikazal Ana in začela polniti najino kiblo s vsem "potrebnim" za na pot. Ko sva napolnila že skoraj vse, sva dodala še dve torti in pa narezek - ostanek od poročne gostije. In gasa na Mesarsko, kjer sta se vkrcala še dva člana našega škis tima Kibuba ter istočasno glavi Kibube, sponzorja najinega poročnega potovanja. Kilometri so se vrteli, avto se je spopadal s snežnim metežem, spolzko cesto, kamioni, ipd. Vse do Münchna. Tam so se vremena izbistrila, Kibuba se je izkrcala na ISPO, midva pa naprej v center Münchna, kjer so glavna atrakcija pohotne Barbike in pa dr. Frankenstein.
Noč preživimo v motelu.
Naslednji dan se zgodba ponovi. Nekateri na ISPO, z Ano pa greva v tehnični muzej v Münchnu. Nato obiščeva še IKEO in naloživa avto do stropa.
Vrneva se po Petro in Roka in gasa v Zillertal.
Tam je nas sprejel Andrej, Rokov oče. Z Ano naju je pospremil v najino sobo. Gazdarici se je namreč mudilo spat. SOba res ni bila bohve kaj, ampak postelja je postelja :)
Naslednji dan so nas pozdravile bele strmine. POLNE snega, sonca in smučarskih užitkov. YES! Z ženo smučava, prvič skupajna smučišču. Nasledjni dan se zgodba ponovi. Za konec pa še besna Pehta v malo bolj besni različici. Rokova mama Urša naju nahrani, nato pa gasa nazaj v Ljubljano. Za ritemsekcijo si zbereva bus "Bosna express".
Prvi poročeni dnevi so za nama. Lepo je!

Back on the skies, in powder and ice!

2007-12-05T12:51:00.000-08:00

Sobota, 1.12. 2007 - akcija!

V petek kliče Rok Medja prijatlejjico Mojco, če gre lahko z nami na njegov prvi turni smuk to sezono. Malo nenavadno, saj je Rok Medja legenda turnega smučanja, človek, ki ima na leto 120 turnih smukov. Dobro, v čast nam je, da gre z nami. Tako se po turnosmučarskem večeru nasledje jutro nabašemo v rdečega Volva, v Tržiču naložimo vanj še Roka Medjo in avantura se lahko prične v polnem razmahu. Po uri pol vožnje čez avstrijske klance prispemo v Turracher höhe, kjer zopet na pamet izberemo hrib in se nanj ga podamo. Pot nas vodi po ovinkasti cesti do hotela, nato po majhnem smučišču na greben in od tam proti vrhu. Vse skupaj sicer vizuelno spominja nekoliko na Viševnik, le da je vse večje. Poleg tegaje tudi razgled nekoliko drugačen - seže preko avstrijskih hribov vse do našega Triglava. Božansko, začutiš, da si lahko srečen in hvaležen za to, da si lahko tu. Začuda to pot nam tudi veter prizanese. Toplo je! Rok Medja udari še proti vrhu. Midva s Mojco pa se obrneva na kuclu pred njim. Natakneva si smuči in gasa v dolino. Po prvih zavojih na ledeni podlagi se podlaga spremeni v vrhunsko smuko , takorekoč lebdenjem v snegu. Na poti pobereva še Petro in Roka. Ko prispemo na vrh smučišča zagledamo Roka Medjo v daljavi. Smučišče zahteva nekoliko več tehnike - smučanje po repih s pridihom karvinga. GASA! Smuka se nadljuje po cesti s klasičnimi pritiklinami preko mrzlega dola do poti. Čakalo nas je le še 20 minut hoda do avtomobila in pot nazaj. Ter želja po ŠE, ŠE, ŠE!

Vikend, 14 dni nazaj :)

2007-12-05T12:45:00.000-08:00

Je bil k sreči dež. Preživeli smo ga - s počitkom. Najprej delo v Kibubi. Nedlja pa je bila vremenu primerna - izležavanje in preživljanje prostega časa skupaj s Ano v statusu quo. Pogrešala sva to.
Toplo priporočam.

Prašina in Nockberge!

2007-11-23T01:23:00.000-08:00

V nedeljo, 18.11. smo se navszgodaj zjutraj, po nočnem delu do 3h na Kibubi odparvil na turni smuk v Nockberge. Situacija je bila resna. Kaj kmalu, ko smo zavili iz avtoceste, se je pojavil snega na cesti. Debelina snežne oddeje se je le še večala in že na izhodišču je bil skoraj meter snega. Veselo smo nase navlekli vso turnosmučarsko ropotijo in se odpravili v hrib. Hojo po cesti je zamenjala turnosmučarska gaz. Ker Ana nima še turne opreme, je morala gaziti do kolen. K sreči sta se ji tovariško kaj kmalu pridružila še Rok in Mojca. Svež pršič nas je vlekel proti vrhu in nam vlival novih moči. vreme ni bilo nič kaj prijazno. Stalno je malo snežilo, bilo je oblačno, na vrhu je močno pihalo. Na samem vrhu pa nas je pričakalo sonce, katerega krogla se je za trenutek pokazala čez oblačno sneženo nebo. In že smo se zapodili proti dolini. Užitkov ob vožnji čez pršič ni bilo konca. daleč se je slišalo kričanje užitka. Po svežem celem snegu smo rili vse do ceste, nato pa po cesti vse do vrat avtomobila. neverjetno lepo za november, kljub neprespani noči. Hvala!

Zopet na kolesu, v sonce!

2007-11-12T22:23:00.000-08:00

Na Katarino!

V nedeljo dopoldne sva z Ano zopet zajahali kolesi ter se odpravila na Katarino, saj me je popoldne čakalo delo v Kibubi, Ano pa propdeviotika. Tako sva se odpeljali kar bližnji Katarini naproti. Najprej čez Dobrovo, desno na hrib proti Podutiku ter nato levo mimo "kurirčka" vse do toškega čela. Tam se je odprl pogled na našo Ljubljano. Spet so mi začele padati ideje o kolesarjenju po Korziki, hkrati pa spomini na vsa popita piva tu še iz študentskih časov. Namreč, s prijateljem Matevžem Leskovškom sva večnjegakrat mahnila na pavzo med učenjem sem s kolesom na pivo:)
Nato sva pognala kolesi naprej po grebenu. Na poti sva srečavala množico nedeljskih izletnikov, vračala pozdrave nasproti vozečim kolesarjem. Nekoliko so nama krajšali živce nedeljski vozniki, ki so se vozili tam po cesti. Ko sva prispela na Katarino, sva se spomnila na Luvigija in biojabolka, iz katerih je nastal odličen "štrudel". O avtorstvu izdelave tega "štrudla" se še vedno krešejo mnenja. Iz Katarine mi je pogled uzrl na Polhograjsko grmado, Tošč, Osolnik, Kamniške alpe, ....
Sledil je spust po zelo dobro znanem klancu navzdol, števci na kolesih so se obema zavrtela preko 68 km/h in že sva se znašla v dolini. Na poti domov sva se ustavila še pri duhovniku na Dobrovi z namenom, da nama uradno dovoli urejanje poroke izven domače župnije. Žal se je najin namen izjalovil, saj so bili namesto njega doma le nemški ovčarji. Od tod je bil le še dober streljaj do doma. Sledilo je konec sonca in zopet klet Kibube :)

Pa smo že smučali!

2007-11-06T03:42:00.000-08:00

Pa smo že smučali - končno. V velikem pričakovanju smo odprli novo turnosmučarsko sezono. V nedeljo smo se ekipa petih turnosmučarskih navdušencev in ena novinka odpravili na naš prvi turni smuk te sezone. ob sedmih zjutraj smo se odpravili na akcijo. Čakalo nas je 2,5 h vožnje do našega cilja - Turracher hohe - večno mrzli vetrovni kraj. Enkrat sva tam s Rokom že zmrzovala, v nedeljo drugič. Ampak nič ne de, vse za turno smuko. Po rahli paniki smo se ustavili sredi makadama, se opremili s vso "bojno opremo" in pot nadaljevali peš. Najprej nas je vodila po cesti, kaj kmalu smo zavili čez "(ne)znameniti avstrijski pragozd", nato pa mimo žičnice čez planino na večno vetrovne grebene Turracher hohe. Ko sem rinil enkrat proti, drugič s vetrom po grebenu, sem si nekoliko pod mano lahko ogledoval postave oblečene v oranžno in modro - barve naše Kibube :) Medtem sem se imel čas pogovarjati se s samim seboj, razčiščevati stvari, katere so se nabirale v meni čez teden. Na vrhu nas je čakal križ simbol vere in upanja. Pogled pa BOŽANSKI. Povsod, kamor je seglo oko, so se bočili zasneženi vršaci. Tu, vsaj jaz mislim tako, res srečaš Boga. V samemu sebi in okoli sebe.
Vendar kljub temu nismo kaj dolgo čakali na vrhu, vetru in mrazu, saj smo vsi komaj čakali tisto, po kar smo prišli - spust. Brž, po snegu - z užitkom. Vsak zavoj je bil doživetje zase - čisti užitek.
Skoraj vse do avtomobila. Nato nas je čakalo novi 2,5h vožnje do Ljubljane - vendar s okusom po novem snegu.

YES!

Prvonovembrski Kras!

2007-11-02T12:40:00.000-07:00

Ta četrtek sva se z Ano odpravila kolesarit po Krasu. V skladu s prvo novembersko tradicijo sva obiskala njeno nono v Krepljah. Na dvorišču sva parkirala rdečega lepotca, zajahala najine konjičke ter se odpeljala jesenski avanturi po Krasu naproti. Zavila sva na "glavni cesto" ter se sputsila pod nadvoz železnice. Nato sva zavila proti pliskovici. S kolesi sva se peljala po jesenskem makadamu. Nad nama se je menjala senca kraških borovcev in žarki še toplega kraškega sonca. Ves čas najine poti je odvečno toploto hladila burja. Najini krmili sva naravnala proti Pliskovici, od tam pa naprej proti Komnu. Spomnila sva zgodbe Aninega očeta, ki je po tej poti gnal krave, ko se se selili v novi dom v Krepljah. Ko sva prispela v Komen, sva po sili morala nekaj časa se peljati po glavni cesti do Tomačevice. Bila sva presenečena nad kulturo voznikov, ki so vedno prehitevali le na preglednih odsekih in sicer vozili za nama brez živčnosti. V Tomačevici sva zavila proti Gabrovici pri Komnu, kraj kjer so se Luini začeli sporadično pojavljati. Obiskala sva lokalno pokopališče, parcelo Anineg očeta, na kateri trenutno kraljuje le koza. Od tod naju je pot vodila preko Krajne vasi v Dutovlje. Tam sva se ustavila na pokopališču Luinovih. Na pokopališču je bilo polno ljudi. Ob vsakem grobu je bila zbrana družina. Od groba do groba je hodil duhovnik, ki je požegnal vsak grob in žegnjanje pospremil s odlomkom iz svetega pisma. Ljudje so bili pražnje oblečeni - bili so na "pokazivanju." Od pokopališča do "nonine" hiše, kjer nas je pričakalo odlično kosilo, je bilo potrebno le še nekajkrat pritisniti na pedala. Zatem smo se odpravili vsak nazaj v svoj dom. S okusom po kraškem teranu, pršutu in burji v ustih, glavah in srcih.